Z žlico po BiH

Z žlico po BiH

Bosno sem začel ponovno odkrivati; kmalu po končanih bojih, menda bo tega kar že precej let. Pravzaprav, so mi jugo vojne in vojnice preprečile, da bi končal svoja potepanja po njej, že davnega 1989, ko sem skupaj s svojo mlado familijo padel v »zasedo« Kninske balvan revolucije. Ampak to je druga zgodba…

Skratka, sprva previdno, pozneje pa že predrzno, sem, včasih z ženo, včasih z dobro družbo, odkrival lepote te nesrečne a čudovite dežele, polne nasprotij in presenečenj, ki jih je včasih težko, včasih tudi nemogoče razumeti in jih je treba enostavno sprejeti. Očarala me je gostoljubnost ljudi, divje pokrajine, način življenja… Ob vsem lepem nekako spregledaš vse tiste, nikoli popolnoma zaceljene rane, ki jih je pustila vojna. Ostanejo lepe slike, vendar pa prav vsaka skriva v sebi kapljico pelina…

Ob vseh ostalih naravnih, kulturnih, zgodovinskih, socialnih in kaj vem katerih vse še zanimivostih, me je, jasno, zanimala tudi njihova kuhinja. In tu je že problem. Tukaj se namreč na krožniku najbolj in že zelo dolgo ločujejo, Srbi, Bošnjaki in Hercegovci (beri Hrvati), kot se trenutno imenujejo etnične ločine v Bosni. Iz našega stališča so vsi Bosanci, nilo bi najbolje, če bi bilo to res. Pa niso, in ko skušaš spoznati njihovo kuhinjo moraš spoznavati vsako posebej, imajo precej skupnega obenem pa so različne, kot vse v BiH.

Letos sem bil v Janjskim otocima, občina Šipovo, republika Srpska, da bo bolj jasno kje - izvir, reke Plive. Zanimivo je, da sem bil v Šipovu, z dobro družbo, že maja meseca. Ob vseh takratnih izletih v okolico, bližnjo in daljno, nam je na koncu zmanjkalo časa za rečico Janj. Dlje kot sem gledal po netu in zbiral informacije, bolj mi je bilo jasno, da smi izpustili najlepši del…Nič zato, greva pa z mojo še enkrat, saj sva vajena takih izletov.

In sva šla, preko Bihača in naše stalne postaje v Kulen Vakufu ob lepotici Uni, mimo komaj še živega Drvarja in preko planin visokih planot Glamoča in Kupresa, v Šipovo. Planoti sta res visoki in izjemno lepi, žal posejani z nešteto minami in požganimi vasmi. Ampak, življenje se počasi vrača, naravi pa je tako vseeno za mine in požgane vasi. Malo pazljivosti pri fotografiranju in hoji po planotah pa le ni odveč.

V Republiko srbsko vstopiš malo pred gozdno izpostavo Mlinište (precej podobno našemu Mašunu). To opaziš le po veliki srbski zastavi, nič uniform, nič ustavljanj. Preseneti pa te razstavljeni Čiro, ozkotirna železnica, z vlakovno kompozicijo in lokomotivo, še iz ranjke Avstro-ogrske, a predstavljena kot »partizanski vlak«…

In prvo kulinarično doživetje, Nadja - teleču čorbu, jaz jagnjetino, jasno, dve salati, domač kruh… Jagnjetina, sicer hladna (a to je tam običajno, hrane se ne pogreva – živelo pomanjkanje HACCAP-a in podobnih birokratskih umotvorov) se je topila v ustih, mladi luk (čebula), sveži črn kruh, ma 5+. Nadja ni utegnila izjaviti nič drugega kot mmmmm, telečja čorba z jurčki in obilo zelenjave. Redko pohvali hrano. Je izbirčna, a to je bil zadetek. Cena, nisem popolnoma prepričan a mislim, da je bilo skupaj s pivom in sokom nekaj manj kot 7€, za oba, seveda.

Šipovo sva kar »izpustila« in šla ob Janju navzgor z vedno bolj odprtimi usti, rečica v čudoviti dolini, kanjonu... Sredi slapov na reki sem zagledal, iz Google Earth-a, znano hišici in zavil, med stotere slapove. Nadja je rekla, »A, tukaj…?« Nič ni bilo narobe, nasprotno, treba je malo zastati, da bi razumel, da si rezerviral bivanje sredi slapov, ki še najbolj spominjajo na Plitviška jezera, sanjsko, čisto zares.

Topel sprejem, »kako ste nas našli, jeste žedni, gladni…« Soba skromna a čista, ljudje prijazni sami Pilići, cela vas. No vas, zaselek kakih desetih hiš, od katerih so vse razen dveh ali treh, v resnici vikendi…Voda levo desno in spodaj, govoriti je treba nekoliko glasneje, povsod šumi. Voda poganja vse, hišni mlin, žago in veliko strojev v delavnici ob njej, žar za peko odojka na vrtu tudi…, ob hiši bazeni za ribe »Ali sad jih nema, vidra nam je sve pojela, mada sam več četri upucao…«. Pa ne moreš verjet, na potoku imajo vidre, ki jih celo streljajo, ker jim kradejo ribe…brez besed.

Ampak, tukaj govorimo o hrani. Vprašal sem, kako bi bilo, če bi se dogovorili, za večerje kar pri njih. »Ajme, pa mi vam nemamo uvjeta, pa sad baš postimo, ne spremamo meso, pa znate mi jedemo domače stvari…« TOOOO, ampak je rabilo nekaj časa, da sem jih prepričal.

Ob hiši štala s par kravami, kokošnjak, race, trop ovac, ribe iz potoka, mlin, v njem se melje domača pšenica, koruza in halva, za vsako svoj kamen (šele drugi dan sem razumel kaj je helva, ajda)… Kam sem prišel, v raj?

Zvečer nam je baka prinesla »puru sa kiselim mljekom«, koruzne žgance (precej bolj goste od naše polente, drobljive) z domačim kislim mlekom. Okusi, da dol padeš, pojedla sva na vrtu pod jablano, po večerji pa malo pogovora ob domači slivovici, z gospodarjem hiše, »na svako oko po jedu, ljepše se spava«. Ženske pa v kuhinji, po svoje, ob domačem čajčku, »Ipak mora da bude reda u kuči, čovjek je čovjek, a žena je žena…«

Ob šumenju slapov, sva zaspala kot ubita…

Zjutraj, kava, za Nadjo, seveda vsaj dve, zame pa špancir po, res neverjetno lepi okolici. Zajtrk; »Uštipci sa zrelim kakmakom ili pekmezom od šljiva«. Kajmak in marmelada, evo ne rabi biti v Sloveniji. Oštipci so kvašeno ocvrto testo, nekakšni majhni, slani krofi, še topli, v tem primeru mešanica ajdove in bele moke, ahhh…

Kajmak, pa ne vem kaj naj rečem, poskusil sem jih veliko, slabih in dobrih, ampak ta… GRANDE RESERVE, resnično ultra, super dober. Morda tudi zaradi ambijenta, kombinacije z uštipcima, pa saj ni važno, bil je nebeški. Marmelade nisem utegnil preskusiti, Nadja je pojedla vso, očitno je bila slaba, ha ,ha ,ha…

Potem je bil vsak dan posebej gurmanski užitek brez primere, seveda je treba odmisliti poštirkanost in vsajeno potrebo po temu, da bi bile jedi postrežene v »primerni« posodi. Domači jogurt pač zori v dvolitrski plastični posodi in od tam se ga tudi je, ampak tekstura in okus… Ljevača je narejena tako, da se domačo koruzno moko pusti, da nabrekne v mleku, potem pa se vse vlije v »tepsiju«, okrogel pekač in se poooččasi speče v krušni peči, pred koncem peke, se po vrhu posuje obilo kajmaka,… ma - do solz.

Mladi sir, jedel sem jih, ma brez števila, a o mladega, da se komaj drži skupaj, tako nežnega okusa in strukture, nikoli. Ob tem pa hleb, kruh, vsak dan svež, vsakokrat malo drugačen, topel, dišeč, cel hlebec, »ma lomi brate, očeš još«

To je post. Naj me strela, če mi manjka meso, »kajgana (omleta) s kajmakom, sa tri jaja, pa ima te prijatelju«, jasno da »me ima« devetdeset dobro pasanih kil, rad jem, jasno. Kajgana pa takšna, da bi pojedel tudi tri, brez problemov. »spravljena na domačem maslacu…«

Nadja je guštirala brezmesne pasulje. Čebula, bamija (okra) in ne vem kaj še vse, so brezmesne »fižojade« naredile slastne celo meni, zapriseženemu mesojedcu, bako, svaka čast.

Pite, pri nas bi bili to bureki, tukaj so savijače. Polnijo jih, pa več ali manj z vsem užitnim, meni je bila najboljša tista z zeljem in pa tista s kajmakom, jasno. Zraven gre jogurt, domač, seveda.

In tako pet dni, brezmesnega »posta«, če odštejemo po par postrvi po glavi, postreženih na orehovem pladnju, »deda to napravi, preko zime«. Niso mi jih hoteli prodati, ker, da niso novi, »dođi još, čekaju te novi u prolječe, kao poklon«….

Dnevi so bili polni doživetij, novih stvari, čudovitih izletov. En večer smo potratili zato, da sva z gospodarjem, (ta mlajšim, mojih let J ) v Šipovu, scedila tisti liteček »rakije, i samo malo sladkoga uz to«. Jeziki so se razvezali, pamet je šla v maloro… Je že Bog vedel zakaj rabimo žene, od Šipova, do Otoka je 7 km dokaj ravne ceste, ampak z mano za volanom…, hvala Nadja, vredna si ne enega, vsaj dveh reber…

Predzadji dan, tragedija, »nema mlade gazdarice, mora u svoje rodno selo, imaju slavu i trebaju pomoč, kako čemo sa hranom za vas«. Ahaaa, »slava« to ti je nekaj takega kot naš shod, opasilo…, ja kje pa je to, 10 km, malenkost, kaj pa »stranci«, so dobrodošli…Pa jasno, da gremo, zna biti zanimivo.

Nadja je bila vsa srečna, šlo je tudi za dolg pravoslavni verski obred, s pripadajočo kostumografijo in ona poučuje verstva in etiko. Meni take stvari ravno ne ležijo, a nikoli ne veš…

Parking v vasi, do katere vodi ozka (resno ozka) prašna pot, je bil na travnikih okrog vasi. VIP avtomobili so imeli senco od kop sena, ni manjkalo niti konjskih vpreg, še manj pa tujih registracij, bili smo samo ena od veliko" slovenačkih registracija"…

V majhni vasici pa; uuuff, kje naj začnem, naš kramarski sejem X 2 + kmečka tržnica, z zelo pestro izbiro. Vsak tretji štant je ponujal »КАВА«…., pa kava, brate. Ob tem pa pestro izbiro pristnih domačih žganjic, pa tudi tujih, sumljivega porekla.

Okrog cerkve pa, vsaj deset šotorov, različnih, ampak v vsakem mesta za vsaj sto ljudi, na klopeh in mizah, da se razumemo. Pijače: pivo točeno, v steklenicah, vse hladno, sokovi, kisele vode, vina, vsega in to postreženo k mizi, od simpatičnih deklet, jasno. Pred vsakim šotorom pa, janc ali odojk na žaru, pečen kar tam za cerkvenim plotom, dišeč, topel. Ampak tega pa ne strežejo, ker moraš pri pultu povedat kateri del bi rad, koliko hleba, koliko na sitno narezano…kake trikrat, po kilo ali dve smo omlatili, mešano, odojka i janca; z družbo seveda. Roštilji so se veselo vrteli, hladilnika, razen za pijačo, ne rabijo, živinčeta, ki jih ješ so bila zjutraj še živa, tista, ki se vrtijo zdaj, pa še pred pol ure, naslednja runda mirno čaka na vrsto v avto prikolici, ako zatreba... Zastrupitve s hrano, kakih deset let jih ni bilo, - HACCA-p ???

Vmes pride na mizo kaj slatkega, tako mimogrede.

»A vi ste iz EU, pa kako vam je sada. Ma pusti politiku…, daj još pet piva…«. Vmes se ocenjuje pravkar dozorelo okoliško mladino, žensko, seveda, ki se je za ta dan posebej lepo napravila. »dobra ona, jel, a čija je, ma vidi ti te noge, uuuff..« Oče sedi zraven, ne ve ali bi bil jezen ali ponosen, naroči še eno rundo, kar tako... Ampak vse je poteka mirno, počasi, »Kako čemo? Pa, lako čemo!« Mimogrede je pozno popoldan, malo nama je nerodno, ker odhajava pri ta prvih, ampak, če dam v usta samo še gram oddojka, bom počil. »Slava« je bila prava, »za pamčenje… Ja, enkrat vmes, je bila tudi maša, mi je povedala Nadja.

Nazaj grede, mimogrede, pobereva stoparke, tri, to je tukaj pogost in normalen način prevoza, pričakuje se da ustaviš »danes ti meni, sutra ja tebi…«, spotoma še zveš kaj novega.

Zjutraj sva odšla, račun je bil nizek, prenizek, sva ga popravila. Nisem se oziral nazaj, mi je bilo malo hudo. Pridem še, zagotovo

Nazaj grede sva se ustavila v Banja Luci, lepo mesto, res lepo. Najboljša čevabdžinica je»Kod Muje«, čvapi in lepinja so res dobri, ampak kajmak, ko enkrat pravaš janjskega od bakice, so vsi ostali - sence TISTEGA….

Rihard

KUHINJA NA JAHTI 1.dan

1.

KUHATI NA LADJI

Popolnoma novo, dokaj zahtevno službo, sem sprejel z zdravo merico strahospoštovanja in treme, pa tudi z zadostno mero radovednosti in samozavesti, ki mi je pomagala prebroditi začetne težave. Jedilniki so se oblikovali v mislih in se prelivali na krožnike in mizo petičnih a zadovoljnih gostov. Samozavest je zrasla in v pripravi jedi sem užival, vsak dan posebej:

Nedelja 13. 09.9009

Novigrad, marina Nautica, gostje so prispeli, prvi vtis je pomemben za vse nadaljnje delo.

13-ti, ja pa kaj potem gremo…

LIKER IZ DIVJIH ČEŠENJ

---O---

DIMLJENA POSTRV S PRELIVOM IZ BORIKA

---O---

CVETAČNA JUHA

---O---

JAGNEČJI HRBET BREZ KOSTI

OMAKA IZ SUHUIH LISIČK

BUČNI PIRE

POR PO POLJSKO

MOTOVILEC S FEFERONI IN JAGODAMI

---O---

CREME BRULEE

LIKER IZ DIVJIH ČEŠENJ v tem primeru, morda ni najboljša izbira, boljše bi šlo kaj bolj grenkega. Ampak nisem se mogel upreti skušnjavi, da gostom ponudim nekaj svojega, pa tudi sladkost likerja ni visoka, tega ne maram…

DIMLJENA POSTRV S PRELIVOM IZ BORIKA

Postrv očistimo in jo nalomimo, ne predrobno, naj se vidi struktura mesa.

Pinjolom v suhi ponvi z nekaj praženja zbudimo spomin na njihov dom v storžu bora ob morju, stresemo jih v možnar in nežno stremo, naj ostane kak tudi cel, tako da se vidi kaj je v dresingu. Par kapljic mandljevega olja in brizg ali dva dobrega modena balzamičneg kisa tudi, sol je odveč, saj je slana še postrv.

Na krožnik položimo za žlico postrvi, polijemo s pripravljenim dresingom, ustrezno dekoriramo in postrežemo, z ustrezno razlago, seveda.

Ob jed se bo leglo lahko belo vino.

2.

CVETAČNA JUHA

Cvetačo skuhamo, pa ne preveč. Juha mora biti rahlo zelenkasta, zato skuhamo tudi liste cvetače. Nekaj lepih cvetk odberemo, vse ostalo pa damo nazaj v vodo in kuhamo naprej. Dobro prekuhano zmiksamo s paličnim mešalnikom in precedimo skozi gosto sito. V posodi na malo masla prepražimo moko, samo, da zadiši in prilijemo precejeno vodo, ki smo si jo pripravili. Začinimo z soljo in muškatnim oreščkom, vendar previdno, imeti hočemo cvetačno in ne muškatno juho. Vročo juho zlijemo v krožnik in jo potresemo z nalistanimi cvetki cvetače. Ob juhi postrezite dober črn kruh.

JAGNEČJI HRBET BREZ KOSTI

Vzamemo jagnječji hrbet izkoščičimo sami, saj mora imeti iz vsake strani po 10 cm reber. Tako dobimo dvojno zarebrnico brez kosti, ki se nadaljuje v »krpo«, ki je ostala od reber. Meso obrnemo tako, da je notranja stran obrnjena navzgor. Meso obložimo s tankimi rezinami pršuta, nekaj kosmi surovega masla in dodamo začimbe, žajbelj, timijan, majaron, origano. S rebrnima »krpama« pokrijemo fileje in hrbet stisnemo v prvotno obliko. Pečenko dodatno oblikujemo s kuharsko vrvico. Pečemo v ogreti pečici na maslu, pečenka mora biti na v sredini rožnata to preverimo s vbodnim termometrom, 55°C bo dovolj. Če ga nimamo, je pečenka gotova ko pri vbodu priteče čista, rahlo rožnata tekočina. Meso razrežemo tik pred serviranjem, da ohrani barvo in sočnost.

OMAKA IZ SUHUIH LISIČK

Suhe lisičke namočimo v hladno vodo, namakati se morajo vsaj 30 minut.

Na maslu svetlo popražimo moko prilijemo vodo, v kateri smo namakali lisičke, po potrebi dodamo mleka, da dobimo primerno gosto omako. Omako začinimo s kajenskim poprom in solimo. Dodamo lisičke in na majhnem ognju kuhamo vsaj še 10 minut. Omako postrežemo na krožniku ob mesu in ne na njem

BUČNI PIRE

Jedilno bučo izdolbemo, če gre za manjšo bučo, zunanji ovoj uporabimo za serviranje pireja. Bučno meso pečemo v pečici, pri 180°C, da malo porjavi po vrhu. Preložimo ga v manjšo posodo in ga s paličnim mešalnikom spiriramo ali pa pretlačimo skozi sito. Pireju dodamo maslo, solimo in med stalnim mešanjem, mleko. Ko postane pire penasto rahel, je gotov. Postrežemo ga v bučni lupini ali pa na listu solate.

Za pire je najboljša hokaido ali pa muškatna buča, obe imata oranžno meso in sta selo okusni.

POR PO POLJSKO

Por očistimo, operemo in ga v malo slanega kropa kuhamo kakih 10 minut. Kuhan por zrežemo na primerne obročke in na krožniku prelijemo z drobtinami praženimi na maslu. Serviramo kot prilogo pečenki.

3.

MOTOVILEC S FEFERONI IN JAGODAMI

Motovilec operemo in dobro osušimo. Rdeče, ne pekoče feferone očistimo semen in narežemo na tanke trakove. Jagode operemo in narežemo na paličice. Zmešamo sončnično olje, jabolčni kis, malo soli in sesekljani drobnjak. Dresing prelijemo preko motovilca, premešamo in razdelimo v solatne skodelice, potresemo z pripravljenimi jagodami in feferoni in postrežemo.

Ob glavni jedi se bo prileglo malo težje belo vino ali pa morda nekoliko lažje rdeče.

CREME BRULEE

Pol litra smetane sladkamo z 10 dag sladkorja, dodamo vanilin strok in počasi zakuhamo. Kuhano smetano odstavimo, počiva naj 10 minut. Medtem penasto vmešamo 5 rumenjakov in jih dodam smetani. Maso precedimo in jo nalijemo v posodice za creme brulle. Kremo kuhamo v parni kopeli, v pečici, pri 200°C. krema je gotova, ko se, ob tresenju skodelice, le sredica rahlo trese (sredina sladice mora biti še tekoča). Sladico shranimo v hladilnik vsaj za

4 ure. Hladno kremo potresemo s žlico sladkorja. Tega karameliziramo pod čim bolj segretim zgornjim žarom v pečici, krema se pri tem ne sme preveč segreti, sicer nam bo sladkor potonil. Rešitev je kuhinjski, ročni, plinski gorilec, z njim sladkor zlahka karameliziramo, ne da bi segreli kremo.

Creme brulle postrežemo v skodelici, na krožniku z žličko za čaj.

Ob sladici se bo prilegel kozarec penine ali pa desertna vina, seveda.

Večerja je bila uspešna, led je bil prebit. Z njo sem si priboril pravico, da sem na celotnemu potovanju kuhal tisto, kar sem sam hotel in zmogel. Gostje se mi niso niti enkrat mešali v sestavo jedilnika.

Mesec in pol na Potepuhinji

Oj, Rihard, bi se ti znebil žene, za nekaj časa… Ha, rad bi videl tistega, ki se jo ne bi, za nekaj časa, seveda. Tako se je začelo, šlo pa je za to, da so nujno rabili chefa na jahti…., najprej sem se samo nasmehnil, ma ni šanse, sanja mi se ne kako to zgleda. Ampak seme radovednosti je bilo posejano, in pri meni ta reč hitro klije. Kaj pa če bi poskusil, saj me ne more ubiti, mularija je zrasla, nekih prav silnih obveznosti doma tudi ni, moja bo pač potrpela, saj je vajena….

Na strani »za« se je nabiralo vedno več razlogov, na »proti« pa je ostajala samo trema in strahec pred novim. Skiper Miha je po mailu in telefonu zvenel kot resna in odgovrna oseba, posadka je skoraj v celoti slovenska, plusov je bilo dovolj in sem šel, bolj star bolj nor, ampak kaj se ima tukaj čakati, gremo, pa kar bo bo.

Benetke, pa ne turistično, ampak za delom, so bile mesto vkrcanja. Hvala spremljevalcema, ki sta mi pomagala priti skozi blodnjak »serenissime«. Potepuhinjo smo le našli, skoraj na trgu Sv. Marka.

Stari, mladi cook dol, novi, stari cook gor, primopredaja, 7 minut, piči dalje… Ampak je pa fanj, če ima človek za sabo dovolj kilometrine, kuharske, seveda. Na 2,5 m kuhinje, enem hladilniku in pol, pa skladišču, ki ima v tlorisu cca 1,28 kvadratnega metra, sem takoj naredil red, po svoje. Če ne za drugo, pa zato, da sem se bolje počutil. Tukaj sem, vaš sem, kaj naj delam…, glej naj ti Tomaž pokaže kako se veže vozle…, ma, kake vozle? Ja, ko pristajamo, boš moral pomagati. No pa bom, vrzni vozel za bokobrane, pašnjak za privez, no ja v sili jih obvladam, ampak raje vidim, da gre ta križ mimo mene, tudi po mescu in pol.

Posadka, Miha, skiper, kapetan, odgovoren za čisto vse kar se dogaja na barki, hitro sva se ujela, nimam problemov s tem, da nekdo drugi odgovarja z vse, le da se mi ne meša preveč v kuhinjo, svoje delo pa tudi opravim. Po mesecu in pol ima samo eno pritožbo čezme, nabral je kako kilo preveč, kaj čmo…

Tomaž, marinajo, poznala sva se od prej, torej bo šlo, vedno lačen, včasih malo neroden, a fanj dečko, je šlo, do konca, on sit, jaz zadovoljen.

Strežajka, eksotika, nekje iz južne Amerike, drugi svet, drugi način komunikacije, ni mi »legla«, niti njeni silikoni niso pomagali, ravno obratno. Tako je ostalo do konca. Želim ji veliko sreče v bodoče, le daleč od mene, prosim… Ime ji je Maria.

Gosti na barki. Prišel je lastnik in to je po definiciji najzahtevnejši gost, Miha je našteval na kaj vse moramo biti pozorni, ma ja saj znam, sem si rekel. Odločil sem se, da držim v kuhinji nivo. Od začetka do konca in si tako morda kupim proste roke pri sestavi jedilnika, kar je za delo ključnega pomena. Uspel sem, tudi po zaslugi tega, da smo v Istri, na privezu čakali na lastnika kar nekaj časa in sem medtem dobro spoznal kaj vse zmore mala, a dobro opremljena kuhinja. Vso pot se naši gostje niso niti enkrat vtaknili v to kaj bojo jedli, ko sem jih povprašal po željah je bil odgovor vedno: pripravi kar hočeš, preseneti nas, komaj čakamo obed. (v An. seveda), in smo uživali, jaz v pripravi oni v jedeh. Ampak, da ne bo pomote, užitek zgleda takole: delovni dan se začne nekje ob 5:30, takrat je mir, lahko si urediš kuhinjo od sinoči, spustiš vanjo svežo jutranjo sapo, pretegneš noge po rivi, spiješ kavo in spotoma izveš vaške čenče (če imaš srečo in časa)…, Ob 6:30 je ponavadi že kaj odprto in sledi nabava za tekoči dan. To pomeni, da privlečeš vsaj dvakrat polne roke »špeže«. Takrat je crew (posadka) ponavadi že pokonci in seveda so lačni, zajtrk. In potem cel dan kuharija, kosilo za crew, istočasno zajtrk za goste. Ta je obilen, res obilen in traja, pa vsaj dve ure. Po kosilu se kdaj ujame pol ure počitka, potem pa snack, za goste, okrog 17h. Ta mora biti dovolj zanimiv in seveda svež, pa obilen, sicer nimaš mira celo popoldne. Večerja za crew je bolj spotoma, kulinarični dogodek dneva je večerja, ki ima vsaj štiri hode, streže se jo počasi. Vsako jed se predstavi, odpirajo se vina, ki gredo k jedem. Tukaj sem bil malo kratek, bo treba malo dodelati poznavanje vin…, ampak mi je šlo. Zagotovo je pomagalo tudi to, da so gostje kulinarično izobraženi in znajo ceniti stvaritve, ki jih prineseš na krožniku, lastnik pa je sploh velik poznavalec vin. Ponosen sem, da so moji gostje, vajeni jesti v restavracijah s Michelinovimi zvezdicami, sprejeli mojo kuhinjo in jo hvalili, včasih celo preveč, dobil sem naziv »kichen artist«. Pa naj bo, saj pohvale godijo, pa še lepše je delati, če veš, da tvoj trud nekdo ceni. Če te hvali nekdo, ki ima pod palcem dovolj, da si privošči le najboljše od najboljšega, potem je to sploh v redu. Ti gostje sicer nimajo niti malo pomislekov, kritizirati in zahtevati… Slaba stran moje kuhinje je bila predstavitev jedi, zaradi mojega znanja angleščine, ki je bolj indijansko. Malo smo se nasmejali, a na koncu vedno zadeli bistvo.

Poseben odstavek si zasluži nabava, provisioning. Velikost (majhnost) skladiščnih prostorov nikakor ne omogoča večjih zalog, sploh pa ne sveže hrane. Torej, zamislil sem si nekaj udarnih jedi, in nabasal mini zamrzovalnik s vrhunsko divjačino, jagnjetino, govedino in teletino iz Slovenije. Miha je vedel katera vina in žganja gredo in nabasala sva vsa skladišča in ostale proste kotičke. Pravilo na barki je, da se ne sme zgoditi, da hrane in pijače, ki jo gost želi ni. Je ali pa si kriv, da je ni. Tokrat nam je uspelo, imeli smo vse. Toda nakupi za »razvajene« goste, sploh na naši ruti, so pa umetnost. Pojavijo se banalni problemi, gostje pijejo sveži sok pomaranč, za to rabiš vsaj kaka 2kg pomaranč na dan, v edinem otoškem kiosku-trgovini, pa jih imajo kilo, takih suhih, da niti davkarija ne bi iztisnila nič iz njih….??? Rešitev, šipak, po naše, granatno jabolko. V tem času ga je Dalmacija polna, zrelega, sladkega, napetega, sočnega, da kar poka. Malo sem pazil kje sem ga rabutal, nihče mi ni nič rekel, očitno ga imajo dovolj. Svežega soka pa je bilo na barki tudi. Nihče ni opazil, da ni samo iz pomaranč…ha,ha…

Kruh, ne vem kako je nekaterim kruh iz novodobnih non-stop pekarn všeč, meni ni, niti najmanj. Na naši poti pa drugačnih ni bilo; in sem pekel kruh, vsak dan dve, tri štruce. Vsi zadovoljni in srečni, zjutraj svež, še topel, dišeč kruh. Mir v hiši…

Zelenjava, živi obup, ali je ni, ali je pa taka, da jo naši zajci doma, ne bi niti pogledali. Ko sem, ves srečen, da sem v večjem mestu, v Splitu zapodil v iskanje trgovine, sem se po pol ure dirkanja, z jezikom do tal, ustavil pred velikim blagovnim centrom (ki je seveda vsakokrat kaka 2km od marine), ugotovil, da je zgodba popolnoma enaka, le količine uvele, gnile in obtolčene zelenjave so večje kot na otokih, kvaliteta je ista. Tržnice pa so zelo redke, pravzaprav je bila edina dobra v Trogirju, tista v Hvaru pa je pojem slabe kvalitete, zato pa so cene tam dvakrat više kot drugod – sunčani Hvar, ma te prosim….

Kmalu tudi ugotoviš da, naši sosedje, svojo parolo »kupujmo Hrvatsko« jemljejo dobesedno, tujih stvari skoraj ni, razen Milke, seveda. Imajo, recimo samo Frank čaje, naši gostje pa pijejo le Twinings. Roko na srce, Frankovi so res pogojno užitni, nekako smo le zdržali do odhoda gostov, z zalogami iz Slovenije.

V Splitu sem planiral zaključek večerje s šampanjcem, ampak, višek ponudbe – Bakarska vodica, »Imate nešto iz uvoza?«, »A šta fali ovome?«…. Skoraj bi se razjokal od sreče, ko sem v čisto v vogalu, na najvišji polici, našel tri Zlate in eno Srebrno radgonsko penino. Lastnik je pohvalil našo, slovensko zlato penino, s posadko pa smo z veseljem omlatili tisto eno srebrno, po končanem delu, seveda. Bakarsko vodico pa naj kar imajo, šta joj fali?

Ribe, to pa bo, saj gremo na morje, p o m o t a. Rib ne dobiš, ni mi čisto jasno zakaj ne, a jih ni. Z Mihom sva skušala dobiti jastoga, šibala sva s našim gumenjakom okrog čolnov ribičev, iskala po mestih, pri znancih…. Dobil sem občutek, da kupujeva kokain, ali kaj močnejšega, vsi odgovori so bili zaviti v misterijo, »pa nema, ne radi, puni misec, prazni misec, bonaca, vitar«, vse živo je bilo krivo, da rakov in kvalitetnih rib ni bilo. Še danes mi ni čisto jasno zakaj ne, saj sva jasno povedala, da plačilo ni problem. Res bi verjetno prej dobila kakšno resno drogo… Resnico sem izvedel ko sem se pogovarjal s sorodno dušo, kuharjem in lastnikom manjšega lokala, v samotnem zalivu, blizu Telaščice, Gorom Mattom (sicer Goranom, nadimek matto, nori, so mu nadeli Italijani, ki jih vsake toliko pomeče v morje, zaradi njihovega nekulturnega in žaljivega obnašanja; seveda, poznamo. Znan je tudi po tem, da se je pred njegovim zalivčkom ustavila 150m jahta z monaško princeso. Ko so varnostniki prišli pogledat ali je varno in kaj ima od hrane bi lahko ponudil princesi, jih je vprašal, ali imajo rezervirano, seveda niso imeli in Goran jim je gladko rekel: »E, onda ništa, kod mene se treba najaviti!«. Bog daj nam več takih….:-)

Možak je povedal, da imajo ribiči v sezoni svoje stalne odjemalce in ti poberejo vse.

Sicer pa je bila dolga, kuharska debata z Goranom ob jutranji kavi na rivi, eden najlepših trenutkov na celi poti. Upam, da se bova še daj srečala in kako rekla, sicer pa mu želim veliko uspehov na zeliščnem in zelenjavnem vrtu in še več veselja z njegovimi rožam in veliko »ljudi koji znaju šta je dobro i to cjene…«

Sicer pa se je kot rešitev za ribe pokazal Trogir, krasen brancin, no pa iglice, ki sem jih skoraj izsilil zjutraj takoj po 5h na Visu. Ne smem narediti krivice istrskim ribičem, v Novigradu z ribo ni problemov.

Najhuje od vsega na plovbi je big brader efekt. Si na barki, nimaš kam pobegniti in enostavno moraš funkcionirati tudi z ljudmi, ki ti ne »pašejo«. To ne uspe vsem, saj gredo stvari strmo navzdol, tisti trenutek, ko si začne nekdo domišljati, da se mu godijo krivice, da dela namesto drugih, da se drugi bolj razumejo, da je namenoma ignoriran…. Pobega ni, stvari hitro uidejo nadzoru. Enostavno je treba sprejeti stanje takšno kot je in potem gre. Žal smo imeli nekaj izpadov, ki so dodobra zagrenila potovanje. Potrudil se bom, da bom te epizode čim prej pozabil in jih zato ne bom niti opisoval. Morda le nasvet, tistim, ki jih zamika ta posel, če nisi prepričan, da boš lahko šel preko zamer in zameric, ostani doma, barka je za zrele ljudi, ki se znajo, odpuščati in se nadzirati, ko je to potrebno.

Ko sedaj sedim na Potepuhinji, po mesecu dni plovbe, 800 miljah, v varni marini, brez gostov, brez vsakodnevne rutine in urejam skladišča kuhinjo in vtise, moram sam sebi priznati, da mi ni žal, bilo je zanimivo, novo, pestro…. Če sem pošten, je bil to, po dolgih letih pobeg za dušo iz vsakdanje rutine. Da ne bo pomote, komaj čakam priti domov, pozdraviti vse domače, nadoknaditi kar sem v tem času zamudil, ampak, ….če bo vse prav, drugo leto nazaj.

Bi se za nekaj časa rešil žene, ja, na Potepuhinji, ja….

Barka, Neveta , Ferreti, Costum Line, dva motorja Man s po 800KM

Največja hitrost 16 vozlov, mi smo se v glavnem vozili s šparovnih 10, sploh pa to ni barka za dirke, na njej je vse izi, prevladujoča barva svetlo bež, pove vse.

Ima, gremo od krme in odspodaj, garažo za mali gumenjak, in ostalo ropotijo za užitke, ko jo odpreš, dobiš kopalno platformo s tušem, komot stvar.

Naprej je strojnica v kateri sta motorja, dva generatorja, klima, wother maker, kup pump, rezervarjev, delavnica (mini, za tekoča popravila, v njej mojster dela čudeže), pa giroskopski obtežilniki, ki blažijo nihanje barke….

Proti premcu sledijo štiri kabine, tri po dve postelji, s tuši, in vsem pripadajočim konforom,

Četrta pa je trenutno fitnes soba ima pa tudi savno, turško (ki je prava bomba, preverjeno, ob priliki jo bom imel doma..), lahko pa je soba za še dva gosta. Vmes je vse polno kotičkov za različne sprave.

Po posebnem vhodu, se skozi kuhinjo pride v kabine za posadko, hmmm, ja no ni luksuz, se pa da preživeti, tri tuši, dva WC-ja postelje, ne ravno široke, a če sem jaz spal… Edina resna pripomba je, premalo omar, ampak zdaj ko vem kako je, bi vzel s sabo 70% manj cunj, potem bi šlo. Skratka, tukaj sem spal kot ubit, vsako noč.

Prva paluba, od krme, velika obedovalnica na prostem, pokrita, miza za 10 oseb s klopjo in stoli, vhodi na barko, iz pomola, most (pasarela) in stopnice iz kopalne platforme, vhod v strojnico. Naprej, velik dnevni prostor, usnjen (skoraj bel) kavč na L, kake 4m, veliko poličk in omar, TV, ta velika plazma, prenosna tipkovnica in vsa elektronska ropotija s satelitskim netom (ki dela bolj, kako kada) vred. Omare za strežni inventar in velika steklena miza za 8, v sili tudi 10 oseb, levo stopnišče, dol v kabine, gor na most, desno kukinja. Kuhinja, omara, preša za smeti, pečica velika, super, predalniki, če je red jih je dovolj, omara pod lijaki, za kuhalno posodo, pomivalni stroj. Pult iz finega črnega marmorja, zelo uporabo, ma premajhno, sploh ko imaš gori še kavomat. Štedilnik, steklkeramika, ufffff, sovražim, daj mi plin, ampak, ko se navadiš, gre. Lijaka dva, eden z mlinom za pomije, ribice vesele…, spodobno. Pa še dva pednja delovne površine, dovolj, Ampak ima pa veliko panoramsko okno in vrata na palubo, odlično, predvsem pa zračno. Naprej, hladilnik, premajhen, a moderen, hud, zraven še zamrzovalnik, še manjši, a ko zmečeš ven vse polpripravljene zajebke predhodnikov, je stvar zlata vredna, pa še led meče ven kot nor, ga ne zmanjka.

Pa še majhen hladilnik za zelenjavo in še eden za vina, tudi majhen. Potem je tu stopnišče v naše kabine, po katerimi je tudi majhna sprava. Vmes je v kuhinji še miza s klopjo in dvema stoli za posadko. Nerodno je, ga rabi, jasno, posadka, zzzzeeeloo prav pa pride tudi kuharju, pri delu jasno, pa saj smo se v glavnem dogovorili. Nasproti kuhinje skladišče za špecerijo, ni hec ni ga za 2 kvadrata, treba je biti zelo previden pri nabavi, mimogrede ga prenapolniš…

Naprej pa glavna kabina, dnevni WC, garderobna omara (velika), soba, velika in lepa, z razgledom. Še en WC, pa velik dvojni tuš, pa umivalniki, še omar, miza, pisalna miza, TV s vsem (ampak to imajo vse gost kabine)…, lepo.

Zgornja paluba, dvigalo in 6-7 m gumenjak s hudičevim jet pogonom, gre kot satan, menda 46 vozlov…, ja zraven je dvigalo samo za to da se dirkača spusti v vodo. Terasa za sončenje, pa še ena miza za 8 oseb, pod streho, ampak zunaj, notri pa most, komandni prostor s mizo, TV-jem, L kavčem, kupom računalnikov, dvema komandnima stoloma - foteljema, kup inštrumentov, radar, ne eden več, kamere, merilci vsega živega, tach skrean, preko katerega imaš nadzor nad vsem, kar rabi elektriko na barki...pa kaj vem kaj še vse. Od tukaj se vozi in upravlja barka. Pred mostom je zunaj še ploščad za sončenje, na vrhu barke pa kupec anten in radarjev, in najlepši razgled, seveda, saj si vsaj 7 m visoko.

Ob tem sem izpustil palube, ki potekajo okoli in okoli barke in lepe prostor s klopmi (za posadko), na provi (kljunu) barke, to bi bilo menda skoraj vse. Ja na provi so tudi sidra, dva, pa vinči zanju. Pa še kak, ampak nič brez čegar bi bil opis nepopoln. Lepa ladjica, dolga je malo manj kot 27 m in premaga kar visoko morje, ampak 5 m valov in hud jugo v premec, pred Kamenjakom, je bilo pa prehudo, smo se vrnili, prej pa razbili dober del krožnikov in stekla…., po tem sta nam je Neptun in Eol stala ob strani, celo pot, hvala jima…