Oj, Rihard, bi se ti znebil žene, za nekaj časa… Ha, rad bi videl tistega, ki se jo ne bi, za nekaj časa, seveda. Tako se je začelo, šlo pa je za to, da so nujno rabili chefa na jahti…., najprej sem se samo nasmehnil, ma ni šanse, sanja mi se ne kako to zgleda. Ampak seme radovednosti je bilo posejano, in pri meni ta reč hitro klije. Kaj pa če bi poskusil, saj me ne more ubiti, mularija je zrasla, nekih prav silnih obveznosti doma tudi ni, moja bo pač potrpela, saj je vajena….
Na strani »za« se je nabiralo vedno več razlogov, na »proti« pa je ostajala samo trema in strahec pred novim. Skiper Miha je po mailu in telefonu zvenel kot resna in odgovrna oseba, posadka je skoraj v celoti slovenska, plusov je bilo dovolj in sem šel, bolj star bolj nor, ampak kaj se ima tukaj čakati, gremo, pa kar bo bo.
Benetke, pa ne turistično, ampak za delom, so bile mesto vkrcanja. Hvala spremljevalcema, ki sta mi pomagala priti skozi blodnjak »serenissime«. Potepuhinjo smo le našli, skoraj na trgu Sv. Marka.
Stari, mladi cook dol, novi, stari cook gor, primopredaja, 7 minut, piči dalje… Ampak je pa fanj, če ima človek za sabo dovolj kilometrine, kuharske, seveda. Na 2,5 m kuhinje, enem hladilniku in pol, pa skladišču, ki ima v tlorisu cca 1,28 kvadratnega metra, sem takoj naredil red, po svoje. Če ne za drugo, pa zato, da sem se bolje počutil. Tukaj sem, vaš sem, kaj naj delam…, glej naj ti Tomaž pokaže kako se veže vozle…, ma, kake vozle? Ja, ko pristajamo, boš moral pomagati. No pa bom, vrzni vozel za bokobrane, pašnjak za privez, no ja v sili jih obvladam, ampak raje vidim, da gre ta križ mimo mene, tudi po mescu in pol.
Posadka, Miha, skiper, kapetan, odgovoren za čisto vse kar se dogaja na barki, hitro sva se ujela, nimam problemov s tem, da nekdo drugi odgovarja z vse, le da se mi ne meša preveč v kuhinjo, svoje delo pa tudi opravim. Po mesecu in pol ima samo eno pritožbo čezme, nabral je kako kilo preveč, kaj čmo…
Tomaž, marinajo, poznala sva se od prej, torej bo šlo, vedno lačen, včasih malo neroden, a fanj dečko, je šlo, do konca, on sit, jaz zadovoljen.
Strežajka, eksotika, nekje iz južne Amerike, drugi svet, drugi način komunikacije, ni mi »legla«, niti njeni silikoni niso pomagali, ravno obratno. Tako je ostalo do konca. Želim ji veliko sreče v bodoče, le daleč od mene, prosim… Ime ji je Maria.
Gosti na barki. Prišel je lastnik in to je po definiciji najzahtevnejši gost, Miha je našteval na kaj vse moramo biti pozorni, ma ja saj znam, sem si rekel. Odločil sem se, da držim v kuhinji nivo. Od začetka do konca in si tako morda kupim proste roke pri sestavi jedilnika, kar je za delo ključnega pomena. Uspel sem, tudi po zaslugi tega, da smo v Istri, na privezu čakali na lastnika kar nekaj časa in sem medtem dobro spoznal kaj vse zmore mala, a dobro opremljena kuhinja. Vso pot se naši gostje niso niti enkrat vtaknili v to kaj bojo jedli, ko sem jih povprašal po željah je bil odgovor vedno: pripravi kar hočeš, preseneti nas, komaj čakamo obed. (v An. seveda), in smo uživali, jaz v pripravi oni v jedeh. Ampak, da ne bo pomote, užitek zgleda takole: delovni dan se začne nekje ob 5:30, takrat je mir, lahko si urediš kuhinjo od sinoči, spustiš vanjo svežo jutranjo sapo, pretegneš noge po rivi, spiješ kavo in spotoma izveš vaške čenče (če imaš srečo in časa)…, Ob 6:30 je ponavadi že kaj odprto in sledi nabava za tekoči dan. To pomeni, da privlečeš vsaj dvakrat polne roke »špeže«. Takrat je crew (posadka) ponavadi že pokonci in seveda so lačni, zajtrk. In potem cel dan kuharija, kosilo za crew, istočasno zajtrk za goste. Ta je obilen, res obilen in traja, pa vsaj dve ure. Po kosilu se kdaj ujame pol ure počitka, potem pa snack, za goste, okrog 17h. Ta mora biti dovolj zanimiv in seveda svež, pa obilen, sicer nimaš mira celo popoldne. Večerja za crew je bolj spotoma, kulinarični dogodek dneva je večerja, ki ima vsaj štiri hode, streže se jo počasi. Vsako jed se predstavi, odpirajo se vina, ki gredo k jedem. Tukaj sem bil malo kratek, bo treba malo dodelati poznavanje vin…, ampak mi je šlo. Zagotovo je pomagalo tudi to, da so gostje kulinarično izobraženi in znajo ceniti stvaritve, ki jih prineseš na krožniku, lastnik pa je sploh velik poznavalec vin. Ponosen sem, da so moji gostje, vajeni jesti v restavracijah s Michelinovimi zvezdicami, sprejeli mojo kuhinjo in jo hvalili, včasih celo preveč, dobil sem naziv »kichen artist«. Pa naj bo, saj pohvale godijo, pa še lepše je delati, če veš, da tvoj trud nekdo ceni. Če te hvali nekdo, ki ima pod palcem dovolj, da si privošči le najboljše od najboljšega, potem je to sploh v redu. Ti gostje sicer nimajo niti malo pomislekov, kritizirati in zahtevati… Slaba stran moje kuhinje je bila predstavitev jedi, zaradi mojega znanja angleščine, ki je bolj indijansko. Malo smo se nasmejali, a na koncu vedno zadeli bistvo.
Poseben odstavek si zasluži nabava, provisioning. Velikost (majhnost) skladiščnih prostorov nikakor ne omogoča večjih zalog, sploh pa ne sveže hrane. Torej, zamislil sem si nekaj udarnih jedi, in nabasal mini zamrzovalnik s vrhunsko divjačino, jagnjetino, govedino in teletino iz Slovenije. Miha je vedel katera vina in žganja gredo in nabasala sva vsa skladišča in ostale proste kotičke. Pravilo na barki je, da se ne sme zgoditi, da hrane in pijače, ki jo gost želi ni. Je ali pa si kriv, da je ni. Tokrat nam je uspelo, imeli smo vse. Toda nakupi za »razvajene« goste, sploh na naši ruti, so pa umetnost. Pojavijo se banalni problemi, gostje pijejo sveži sok pomaranč, za to rabiš vsaj kaka 2kg pomaranč na dan, v edinem otoškem kiosku-trgovini, pa jih imajo kilo, takih suhih, da niti davkarija ne bi iztisnila nič iz njih….??? Rešitev, šipak, po naše, granatno jabolko. V tem času ga je Dalmacija polna, zrelega, sladkega, napetega, sočnega, da kar poka. Malo sem pazil kje sem ga rabutal, nihče mi ni nič rekel, očitno ga imajo dovolj. Svežega soka pa je bilo na barki tudi. Nihče ni opazil, da ni samo iz pomaranč…ha,ha…
Kruh, ne vem kako je nekaterim kruh iz novodobnih non-stop pekarn všeč, meni ni, niti najmanj. Na naši poti pa drugačnih ni bilo; in sem pekel kruh, vsak dan dve, tri štruce. Vsi zadovoljni in srečni, zjutraj svež, še topel, dišeč kruh. Mir v hiši…
Zelenjava, živi obup, ali je ni, ali je pa taka, da jo naši zajci doma, ne bi niti pogledali. Ko sem, ves srečen, da sem v večjem mestu, v Splitu zapodil v iskanje trgovine, sem se po pol ure dirkanja, z jezikom do tal, ustavil pred velikim blagovnim centrom (ki je seveda vsakokrat kaka 2km od marine), ugotovil, da je zgodba popolnoma enaka, le količine uvele, gnile in obtolčene zelenjave so večje kot na otokih, kvaliteta je ista. Tržnice pa so zelo redke, pravzaprav je bila edina dobra v Trogirju, tista v Hvaru pa je pojem slabe kvalitete, zato pa so cene tam dvakrat više kot drugod – sunčani Hvar, ma te prosim….
Kmalu tudi ugotoviš da, naši sosedje, svojo parolo »kupujmo Hrvatsko« jemljejo dobesedno, tujih stvari skoraj ni, razen Milke, seveda. Imajo, recimo samo Frank čaje, naši gostje pa pijejo le Twinings. Roko na srce, Frankovi so res pogojno užitni, nekako smo le zdržali do odhoda gostov, z zalogami iz Slovenije.
V Splitu sem planiral zaključek večerje s šampanjcem, ampak, višek ponudbe – Bakarska vodica, »Imate nešto iz uvoza?«, »A šta fali ovome?«…. Skoraj bi se razjokal od sreče, ko sem v čisto v vogalu, na najvišji polici, našel tri Zlate in eno Srebrno radgonsko penino. Lastnik je pohvalil našo, slovensko zlato penino, s posadko pa smo z veseljem omlatili tisto eno srebrno, po končanem delu, seveda. Bakarsko vodico pa naj kar imajo, šta joj fali?
Ribe, to pa bo, saj gremo na morje, p o m o t a. Rib ne dobiš, ni mi čisto jasno zakaj ne, a jih ni. Z Mihom sva skušala dobiti jastoga, šibala sva s našim gumenjakom okrog čolnov ribičev, iskala po mestih, pri znancih…. Dobil sem občutek, da kupujeva kokain, ali kaj močnejšega, vsi odgovori so bili zaviti v misterijo, »pa nema, ne radi, puni misec, prazni misec, bonaca, vitar«, vse živo je bilo krivo, da rakov in kvalitetnih rib ni bilo. Še danes mi ni čisto jasno zakaj ne, saj sva jasno povedala, da plačilo ni problem. Res bi verjetno prej dobila kakšno resno drogo… Resnico sem izvedel ko sem se pogovarjal s sorodno dušo, kuharjem in lastnikom manjšega lokala, v samotnem zalivu, blizu Telaščice, Gorom Mattom (sicer Goranom, nadimek matto, nori, so mu nadeli Italijani, ki jih vsake toliko pomeče v morje, zaradi njihovega nekulturnega in žaljivega obnašanja; seveda, poznamo. Znan je tudi po tem, da se je pred njegovim zalivčkom ustavila 150m jahta z monaško princeso. Ko so varnostniki prišli pogledat ali je varno in kaj ima od hrane bi lahko ponudil princesi, jih je vprašal, ali imajo rezervirano, seveda niso imeli in Goran jim je gladko rekel: »E, onda ništa, kod mene se treba najaviti!«. Bog daj nam več takih….:-)
Možak je povedal, da imajo ribiči v sezoni svoje stalne odjemalce in ti poberejo vse.
Sicer pa je bila dolga, kuharska debata z Goranom ob jutranji kavi na rivi, eden najlepših trenutkov na celi poti. Upam, da se bova še daj srečala in kako rekla, sicer pa mu želim veliko uspehov na zeliščnem in zelenjavnem vrtu in še več veselja z njegovimi rožam in veliko »ljudi koji znaju šta je dobro i to cjene…«
Sicer pa se je kot rešitev za ribe pokazal Trogir, krasen brancin, no pa iglice, ki sem jih skoraj izsilil zjutraj takoj po 5h na Visu. Ne smem narediti krivice istrskim ribičem, v Novigradu z ribo ni problemov.
Najhuje od vsega na plovbi je big brader efekt. Si na barki, nimaš kam pobegniti in enostavno moraš funkcionirati tudi z ljudmi, ki ti ne »pašejo«. To ne uspe vsem, saj gredo stvari strmo navzdol, tisti trenutek, ko si začne nekdo domišljati, da se mu godijo krivice, da dela namesto drugih, da se drugi bolj razumejo, da je namenoma ignoriran…. Pobega ni, stvari hitro uidejo nadzoru. Enostavno je treba sprejeti stanje takšno kot je in potem gre. Žal smo imeli nekaj izpadov, ki so dodobra zagrenila potovanje. Potrudil se bom, da bom te epizode čim prej pozabil in jih zato ne bom niti opisoval. Morda le nasvet, tistim, ki jih zamika ta posel, če nisi prepričan, da boš lahko šel preko zamer in zameric, ostani doma, barka je za zrele ljudi, ki se znajo, odpuščati in se nadzirati, ko je to potrebno.
Ko sedaj sedim na Potepuhinji, po mesecu dni plovbe, 800 miljah, v varni marini, brez gostov, brez vsakodnevne rutine in urejam skladišča kuhinjo in vtise, moram sam sebi priznati, da mi ni žal, bilo je zanimivo, novo, pestro…. Če sem pošten, je bil to, po dolgih letih pobeg za dušo iz vsakdanje rutine. Da ne bo pomote, komaj čakam priti domov, pozdraviti vse domače, nadoknaditi kar sem v tem času zamudil, ampak, ….če bo vse prav, drugo leto nazaj.
Bi se za nekaj časa rešil žene, ja, na Potepuhinji, ja….
Barka, Neveta , Ferreti, Costum Line, dva motorja Man s po 800KM
Največja hitrost 16 vozlov, mi smo se v glavnem vozili s šparovnih 10, sploh pa to ni barka za dirke, na njej je vse izi, prevladujoča barva svetlo bež, pove vse.
Ima, gremo od krme in odspodaj, garažo za mali gumenjak, in ostalo ropotijo za užitke, ko jo odpreš, dobiš kopalno platformo s tušem, komot stvar.
Naprej je strojnica v kateri sta motorja, dva generatorja, klima, wother maker, kup pump, rezervarjev, delavnica (mini, za tekoča popravila, v njej mojster dela čudeže), pa giroskopski obtežilniki, ki blažijo nihanje barke….
Proti premcu sledijo štiri kabine, tri po dve postelji, s tuši, in vsem pripadajočim konforom,
Četrta pa je trenutno fitnes soba ima pa tudi savno, turško (ki je prava bomba, preverjeno, ob priliki jo bom imel doma..), lahko pa je soba za še dva gosta. Vmes je vse polno kotičkov za različne sprave.
Po posebnem vhodu, se skozi kuhinjo pride v kabine za posadko, hmmm, ja no ni luksuz, se pa da preživeti, tri tuši, dva WC-ja postelje, ne ravno široke, a če sem jaz spal… Edina resna pripomba je, premalo omar, ampak zdaj ko vem kako je, bi vzel s sabo 70% manj cunj, potem bi šlo. Skratka, tukaj sem spal kot ubit, vsako noč.
Prva paluba, od krme, velika obedovalnica na prostem, pokrita, miza za 10 oseb s klopjo in stoli, vhodi na barko, iz pomola, most (pasarela) in stopnice iz kopalne platforme, vhod v strojnico. Naprej, velik dnevni prostor, usnjen (skoraj bel) kavč na L, kake 4m, veliko poličk in omar, TV, ta velika plazma, prenosna tipkovnica in vsa elektronska ropotija s satelitskim netom (ki dela bolj, kako kada) vred. Omare za strežni inventar in velika steklena miza za 8, v sili tudi 10 oseb, levo stopnišče, dol v kabine, gor na most, desno kukinja. Kuhinja, omara, preša za smeti, pečica velika, super, predalniki, če je red jih je dovolj, omara pod lijaki, za kuhalno posodo, pomivalni stroj. Pult iz finega črnega marmorja, zelo uporabo, ma premajhno, sploh ko imaš gori še kavomat. Štedilnik, steklkeramika, ufffff, sovražim, daj mi plin, ampak, ko se navadiš, gre. Lijaka dva, eden z mlinom za pomije, ribice vesele…, spodobno. Pa še dva pednja delovne površine, dovolj, Ampak ima pa veliko panoramsko okno in vrata na palubo, odlično, predvsem pa zračno. Naprej, hladilnik, premajhen, a moderen, hud, zraven še zamrzovalnik, še manjši, a ko zmečeš ven vse polpripravljene zajebke predhodnikov, je stvar zlata vredna, pa še led meče ven kot nor, ga ne zmanjka.
Pa še majhen hladilnik za zelenjavo in še eden za vina, tudi majhen. Potem je tu stopnišče v naše kabine, po katerimi je tudi majhna sprava. Vmes je v kuhinji še miza s klopjo in dvema stoli za posadko. Nerodno je, ga rabi, jasno, posadka, zzzzeeeloo prav pa pride tudi kuharju, pri delu jasno, pa saj smo se v glavnem dogovorili. Nasproti kuhinje skladišče za špecerijo, ni hec ni ga za 2 kvadrata, treba je biti zelo previden pri nabavi, mimogrede ga prenapolniš…
Naprej pa glavna kabina, dnevni WC, garderobna omara (velika), soba, velika in lepa, z razgledom. Še en WC, pa velik dvojni tuš, pa umivalniki, še omar, miza, pisalna miza, TV s vsem (ampak to imajo vse gost kabine)…, lepo.
Zgornja paluba, dvigalo in 6-7 m gumenjak s hudičevim jet pogonom, gre kot satan, menda 46 vozlov…, ja zraven je dvigalo samo za to da se dirkača spusti v vodo. Terasa za sončenje, pa še ena miza za 8 oseb, pod streho, ampak zunaj, notri pa most, komandni prostor s mizo, TV-jem, L kavčem, kupom računalnikov, dvema komandnima stoloma - foteljema, kup inštrumentov, radar, ne eden več, kamere, merilci vsega živega, tach skrean, preko katerega imaš nadzor nad vsem, kar rabi elektriko na barki...pa kaj vem kaj še vse. Od tukaj se vozi in upravlja barka. Pred mostom je zunaj še ploščad za sončenje, na vrhu barke pa kupec anten in radarjev, in najlepši razgled, seveda, saj si vsaj 7 m visoko.
Ob tem sem izpustil palube, ki potekajo okoli in okoli barke in lepe prostor s klopmi (za posadko), na provi (kljunu) barke, to bi bilo menda skoraj vse. Ja na provi so tudi sidra, dva, pa vinči zanju. Pa še kak, ampak nič brez čegar bi bil opis nepopoln. Lepa ladjica, dolga je malo manj kot 27 m in premaga kar visoko morje, ampak 5 m valov in hud jugo v premec, pred Kamenjakom, je bilo pa prehudo, smo se vrnili, prej pa razbili dober del krožnikov in stekla…., po tem sta nam je Neptun in Eol stala ob strani, celo pot, hvala jima…
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
